Slovenske vodno gnane stope za luščenje ajde v postopku registracije kot kulturna dediščina.

Povzetek

Slovenske vodno gnane stope za luščenje ajde v postopku registracije kot kulturna dediščina.

V delih Slovenije, kjer ni mnogo primernih potokov, to je zlasti v severnovzhodni Sloveniji (Podravje in Pomurje) uporabljajo stope na nožni pogon. To je opisano in ilustrirano s slikami v člankih Pšajd (2024) in Kozar – Mukič (2024). Na eni strani v sredini podloženega trama kmet stopa na tram in nato spusti, da na drugi strani s konico prosto pade v pripravljeno kuhano in delno posušeno zrnje. Od tega izmeničnega stopanja je naprava dobila slovensko ime »stope«. V zahodni Sloveniji (Primorska, v bližini Šempetra pri Gorici)  smo našli preproste stope na ročni pogon: kmet je namestil pripravljeno zrnje v vdolbino v velikem kamnu in tolkel z lesenim batom, da se je zrnje oluščilo. Po navedbi uporabnika naj bi bil kamen domnevno še iz časa Rimljanov.

Ajdova zrna so pomemben vir antioksidantov in drugih v prehrani pomembnih metabolitov (Kreft et al., 2008; Vombergar and Luthar, 2018, Vombergar et al., 2025). Po luščenju ostanejo prehransko pomembne snovi v kaši, saj so večinoma locirane v embriju, endospermu in alevronskem sloju in ne v luščini (Kreft et al., 2017; 2023; Vombergar et al., 2020).

Luščin se po luščenju ni zavrglo, v Evropi se jih je nekoč uporabljalo za dodatno izolacijo hiš, v Italiji (Teglio) pa celo za shranjevanje posušenih salam. Luščine so uporabne tudi za vzglavnike, saj so prijetni in lepo odvajajo toploto in vlago (Vombergar et al., 2024). Za gnojenje njiv so manj primerne, verjetno ker mikroorganizmi tal začasno vežejo mineralne snovi, ki pa se lahko sprostijo naslednja leta in postanejo ponovno dostopne posevkom.

Vodno gnana naprava za luščenje ajde je locirana na domačiji Cerkovnik. Gospodar Andrej Cerkovnik jo vzdržuje v prvotnem stanju. Vodno kolo naprave je ogroženo s preperevanjem zaradi izmenične izpostavljenosti vodi in zraku. Opis prvotnega stanja teh stop je bil s fotografijo objavljen leta 2003 v mednarodni publikaciji v Južni Koreji (Kreft 2003). Lastnik je vodno kolo stop temeljito obnovil poleti leta 2013, da je bilo pripravljeno za obiske udeležencev 12. simpozija Mednarodnega združenja za raziskave ajde (IBRA). Notranji del naprave je v leseni hiški, postavljeni na kamnite temelje in je ostal nespremenjen, originalen. Sestavljen je iz vodoravnega trama z vdolbinami, v katere se nasuje prekuhano in delno posušeno zrnje ajde. Drugi bistveni sestavni deli so vertikalno nameščeni tramovi, vsak ima železno konico na spodnjem delu.  Tretji sestavni del notranjega dela naprave je vreteno z odmičnimi ročicami. Med vrtenjem vretena ročice izmenjaje dvigajo vertikalne tramove in jih spuščajo, da prosto padajo v vdolbino v spodnjem tramu, na zrnje za luščenje.  Dviganje in padanje vertikalnega trama se ponovi, dokler je potrebno, navadno je okoli petdesetkrat. Obdelano zrnje se vzame iz naprave in s prepihavanjem na vetru se odstrani luščine. Nekaj zrn ostane neoluščenih. V dolgih zimskih večerih je nekdaj družina ob mizi odbirala neoluščena zrna iz kaše.

Na Dolenjskem je bilo več stop na vodni pogon. Nekatere so bile in so še ohranjene v sklopu mlinov. Opisane Cerkovnikove stope na potoku Kobila so edinstvene, kolikor je znano so edine take ohranjene samostojne stope na vodni pogon, z mlinščico, ki poganja vodno kolo od spodaj. Kot tako znamenitost jih je na pobudo Fagopyrum – društva za promocijo ajde prepoznal tudi  območni zavod za varstvo kulturne dediščine v Novem mestu, ki je sprožil postopek za zaščito teh stop kot edinstveno tehnično dediščino in kulturni spomenik posebnega pomena.

Na potoku Kobila naj bi bilo nekoč okoli 18 mlinov ali stop (Anton Rangus, osebna informacija), do sedaj so ostale samo Cerkovnikove stope v vasi Gorenje Vrhpolje in mlin njegovega bratranca Antona Rangusa v vasi Dolenje Vrhpolje. Rangus se še vedno ukvarja z luščenjem navadne in tatarske ajdove kaše, vendar s sodobnimi napravami.

Na opozorilo mlinarja Antona Rangusa in na pobudo FAGOPYRUM – društva za promocijo ajde je pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Služba za kulturno dediščino, konservatorski svetnik in vodja območne enote Novo mesto mag. Dušan Štepec izvedel valorizacijo stop in ugotovil da gre za izjemen in dragocen tehniški objekt. Na tej osnovi je posredoval informacije načrtovalcem regulacije potoka Kobila in sprožil predlog za vpis Cerkovnikovih stop v register nepremične kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije.

Zahvala: Zahvaljujemo se konservatorskemu svetniku mag. Dušanu Štepcu  za razumevanje pomena Cerkovnikovih stop in za predlog za vpis stop v register nepremične kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije.